Bistvo verižne kompenzacije je v tem, da morata biti izpolnjena dva pogoja in sicer zapadlost in istovrstnost. V nasprotju s pobotom je pri verižni kompenzaciji vsak od akterjev v pravnem smislu povezan edino z neposrednim predhodnikom in naslednikom v verigi. V razmerju s predhodnikom je upnik, do naslednika pa je v razmerju dolžnika. Ob podpisu s strani vseh udeležencev terjatev preneha, nastopijo pa obveznosti z verižno kompenzacijo. In kdaj pride do prenehanja obveznosti in terjatev? Do tega pride takrat, ko vsak udeleženec kot upnik odpusti dolg svojega predhodnika.

Razlika med enostavno in verižno kompenzacijo

Poleg verižne kompenzacije pa obstaja tudi enostavna. Zanjo je značilno, da sta v njej prisotna zgolj dva udeleženca. Verižna kompenzacije je veljavna takrat, ko se z njo strinjajo vsi udeleženci in se na tak način veriga zaključi. Obveznost se smatra za poravnano takrat, ko kompenzacijo podpiše zadnji izmed udeležencev.

Verižne kompenzacije se večinoma sklene na pobudo enega upnika ali dolžnika. Ta se odloči, da želi svoje obveznosti poravnati tako, da v verigo vključi še druge akterje.

Dobro je, da se podjetje prej pozanima, s kom bo šlo v tovrstni dogovor

Še preden se podjetje odloči, da bo sklenilo verižno kompenzacijo, je dobro, da preuči, kakšne so trenutne razmere na trgu. Pametno je, da se pozanima, s kom bo stopilo v sodelovanje.

Kakšna je predpisana oblika dokumenta za sklenitev verižne kompenzacije med akterji?

Kar se tiče samega dokumenta, s katerim se dogovori, da je sklenjena verižna kompenzacija, ni določenih striktnih pravil, kakšna naj bi bila oblika take pogodbe. O tem se tako lahko dogovorijo deležniki sami. Kljub vsemu pa mora biti iz dokumenta jasno razvidno, da gre za postopek verižne kompenzacije.